Akt o digitalnih storitvah (DSA) uvaja obveznosti za ponudnike posredniških storitev, ki so prilagojene glede na vrsto same storitve. Vsak ponudnik mora natančno razumeti, v katero kategorijo spada njegova, saj je od tega odvisno, katere obveznosti mora izpolnjevati.
DSA razvršča posredniške storitve v tri glavne kategorije:
- Storitve izkjučnega prenosa ("mere conduit"): sem spadajo storitve, ki zgolj omogočajo prenos podatkov med uporabniki, brez kakršne koli spremembe vsebine.
Primeri: ponudniki dostopa do interneta, telekomunikacijska podjetja, ponudniki brskalnikov, domenski registrarji in registri, ponudniki storitev DNS in VPN, ponudniki certifikatnih in antivirusnih storitev, ponudniki sporočilnostnih aplikacij.
Vloga in obveznosti: Praviloma ti ponudniki nimajo obveznosti pregleda ali odstranjevanja vsebin, vendar so dolžni ukrepati na zahtevo pristojnih organov. Ti ponudniki lahko odgovarjajo za vsebine svojih uporabnikov pod pogoji, ki so določeni v 4. členu DSA. - Storitve predpomnjenja ("caching"): te storitve omogočajo shranjevanje podatkov za časovno omejeno obdobje na način, da se poveča hitrost dostopa do vsebin.
Primeri: ponudniki omrežne infrastrukture, kot so vsebinske dostavne mreže (CDN).
Vloga in obveznosti: Podobno kot pri izključem prenosu, so ti ponudniki odgovorni za hitro ukrepanje, ko jih pristojni organi opozorijo na nezakonite vsebine. Ti ponudniki lahko odgovarjajo za vsebine svojih uporabnikov pod pogoji, ki so določeni v 5. členu DSA. - Storitve gostovanja ("hosting"): v to kategorijo spadajo večji del storitev, ki omogočajo shranjevanje podatkov, ki jih naložijo uporabniki.
Primeri: ponudniki spletnih platform, kot so družbena omrežja, spletne tržnice, spletne strani za deljenje vsebin (vključno s forumi za diskusije in platformami za bloge ter storitvami za deljenje videov).
Vloga in obveznosti: storitve gostovanja imajo širše obveznosti, vključno z vzpostavitvijo mehanizmov za prijavo nezakonitih vsebin in njihovo hitro obravnavo. Ti ponudniki lahko odgovarjajo za vsebine svojih uporabnikov pod pogoji, ki so določeni v 6. členu DSA.
Dodatna kategorija – zelo velike spletne platforme (VLOP) in zelo veliki spletni iskalniki (VLOSE): če spletna platforma ali iskalnik dosega 45 milijonov mesečno aktivnih uporabnikov v EU, ponudnik spada v posebno kategorijo. Zanje velja največji nabor obveznosti, ki poleg naštetega zgoraj vključuje tudi izvajanje rednih ocen sistemskih tveganj, omogočanje dostopa do podatkov za preverjene raziskovalce in izvajanje zunanje revizije.