Zagotavljanje varnega in odgovornega spletnega okolja je eden ključnih prednostnih načrtov Evropske unije. Uredba (EU) 2022/2065 o enotnem trgu digitalnih storitev in spremembi Direktive 2000/31/ES (Akt o digitalnih storitvah), ki se je začela v celoti uporabljati 17. februarja 2024, določa nove standarde za odgovornost ponudnikov posredniških storitev v zvezi z nezakonitimi vsebinami in drugimi družbenimi tveganji. Spletnim uporabnikom na celotnem trgu EU nudi več nadzora ter ščiti njihove temeljne pravice, celotni družbi pa omogoča večji pregled nad platformami in zmanjševanje sistemskih tveganj.
Akt o digitalnih storitvah, za katerega se v praksi uporablja angleška kratica DSA (kot Digital Services Act), se nanaša na veliko skupino ponudnikov spletnih storitev. Mednje sodijo ponudniki internetnega dostopa, registri in regristrarji domen, ponudniki storitev gostovanja (tudi storitev v oblakih) ter spletne platforme, kot so denimo spletni iskalniki, družbena omrežja, portali za deljenje video vsebin, spletni forumi in klepetalnice ali spletne tržnice. Vsem tem omenjeni Akt o digitalnih storitvah oziroma DSA nalaga določene obveznosti glede potrebne skrbnosti za pregledno in varno spletno okolje, obseg obveznosti pa je odvisen od vrste, velikosti in narave same storitve.
Na nacionalni ravni je izvajanje Akta o digitalnih storitvah uredil Zakon o izvajanju Uredbe (EU) o enotnem trgu digitalnih storitev (ZIUETDS; Uradni list RS, št. 30/24), ki je naloge koordinatorja digitalnih storitev podelil Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije. Agencija je tako odgovorna za izvajanje DSA in za nadzor ponudnikov posredniških storitev s sedežem v svoji državi. Izjema velja pri določbah prvega in tretjega odstavka 26. člena ter celotnega 28. členu DSA, kjer nadzor izvaja Informacijski pooblaščenec.
Nadzor nad zelo velikimi spletnimi platformami (kot so Facebook, Instagram, X, TikTok, Amazon, AliExpress, Temu, AppStore ali Google Play) ter nad zelo velikimi spletnimi iskalniki (kot sta Google ali Bing) izvaja sama Evropska komisija. Seznam teh ponudnikov najdete tukaj.
Za kakšne obveznosti, ki jih določa DSA, gre?
Osrednje vodilo DSA je: kar je nezakonito, mora biti nezakonito tudi na spletu. Naj gre za nevarne ali prepovedane izdelke na spletu, prevare in/ali goljufije, zaščito mladoletnikov na spletu, zlorabe osebnih podatkov ali spletno nasilje – cilj je uporabnikom omogočiti večjo izbiro, boljše informacije in lažjo prijavo tovrstnih vsebin. Podrobnejše informacije o naboru vseh nezakonitih vsebin je tukaj.
Obveznosti, ki jih DSA nalaga ponudnikom storitev, med drugim vključujejo:
- določitev kontaktne točke, ki omogoča neposredno komuniciranje prek elektronskih sredstev tako s prejemniki storitve kot za organe držav članic EU,
- določitev in uveljavljanje jasnih pogojev uporabe v primerih moderiranja vsebin.
Dodatne obveznosti, ki so naložene ponudnikom spletnih platform, med drugim vključujejo:
- omogočanje prijav nezakonitih vsebin ali pritožb na že moderirane vsebine s strani uporabnikov,
- prednostno obravnavanje prijav, prejetih s strani zaupanja vrednih prijaviteljev, ter sodelovanje v postopkih razreševanja sporov pri organih za izvensodno reševanje sporov,
- prepoved profiliranja pri oglaševanju, ki je namenjeno mladoletnikom ali vključuje občutljive osebne podatke,
- objavo števila mesečnih uporabnikov in podrobnejših poročil o preglednosti.
Za zelo velike spletne platforme in zelo velike spletne iskalnike, ki mesečno dosegajo več kot 45 milijonov uporabnikov v EU, veljajo najstrožja pravila. Njihove obveznost med drugim vključujejo:
- sprejemanje ukrepov za obvladovanje sistemskih tveganj, ki se pojavljajo v zvezi z njihovimi storitvami,
- omogočanje uporabnikom, da izberejo možnost za priporočilni sistem, ki ne temelji na profilliranju
- objavo repozitorijev vseh oglasov na svojih vmesnikih, vključno z informacijo o oglaševalcih,
- omogočanje dostopa do podatkov za preverjene raziskovalce in širšo javnost.
V seznamu določeni ponudniki storitev morajo zagotoviti tudi letne ocene tveganja, s katerimi preučijo, kako bi lahko njihove storitve lahko predstavljale tveganje za npr. temeljne pravice, državljanske diskurze ali vplive na javno zdravje; posledično pa morajo sprejeti tudi razumne in učinkovite ukrepe za blaženje ugotovljenih sistemskih tveganj.
Podrobnejše zahteve do ponudnikov posredniških storitev so na voljo tu.