Z začetkom veljavnosti obveznosti preglednosti iz 50. člena Akta o umetni inteligenci (v nadaljevanju: Akt o UI) so 2. avgusta 2026 stopile v veljavo konkretne zahteve, zavezujoče za uvajalce sistemov UI. Ti morajo javnosti in posameznim uporabnikom razkriti informacije, ko določeno vsebino ustvari ali priredi UI. Agencija kot eden izmed organov za nadzor trga in vstopna točka za Akt o UI pojasnjuje ključne zahteve.
Komu so obveznosti namenjene in zakaj
Obveznosti iz 4. odstavka 50. člena Akta o UI ne bremenijo razvijalcev in ponudnikov sistemov UI, temveč izključno uvajalce sistemov UI — torej tiste pravne ali fizične osebe, ki sisteme UI poklicno uporabljajo za poslovne namene (gospodarski interes). Možne so tudi situacije, ko je ponudnik sistema UI hkrati tudi uvajalec sistemov UI, posledično pa mora izpolnjevati dvojne obveznosti (kot primer navajamo podjetje, ki »dotrenira« obstoječi sistem in razvije lastno UI-rešitev, izhode svojega orodja pa nato uporablja za ustvarjanje globokih ponaredkov). Obveznost torej nastopi na točki, ko podjetje, organizacija ali fizična oseba, ki opravlja poklicno dejavnost, sistem UI dejansko uporabi in njegovo vsebino posreduje javnosti. Na drugi strani za vse uvajalce, ki kot fizične osebe uporabljajo sisteme UI v okviru povsem osebne nepoklicne dejavnosti, obveznosti označevanja ne veljajo.
Oznake, ki jih v vsebino tehnično vstavi ponudnik sistema UI v obliki strojno berljivega vodnega žiga oziroma zapisa v metapodatkih (po 2. odstavku 50. člena Akta o UI), za izpolnitev obveznosti po 4. odstavku ne zadostujejo, zato se uvajalci ne morejo sklicevati zgolj na to, da je razkritje v samih metapodatkih ali vodnem žigu neposredno zaznavno za navadnega uporabnika brez tehničnih pripomočkov. Zato morajo uvajalci sami poskrbeti za ustrezno označitev ter na jasen in razpoznaven način razkriti, da je vsebina ustvarjena ali prirejena z orodji UI. Prav tako mora biti razkritje v skladu s pravili dostopnosti za osebe z omejitvami, kot jih urejata Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij in Zakon o dostopnosti do proizvodov in storitev za invalide.
Namen teh zahtev je jasen – preprečiti zavajanje in tako zagotoviti, da posamezniki vedo, kdaj so izpostavljeni vsebini, ki je nastala z uporabo UI. Evropska komisija je 20. julija 2026 sprejela Smernice o izvajanju obveznosti preglednosti za nekatere sisteme UI iz 50. člena Akta o UI (C(2026) 5054), ki razlagajo in konkretizirajo zahteve. Vzporedno je bil sprejet tudi Kodeks ravnanja o preglednosti vsebine, ustvarjene z UI, potrjen s strani Evropske komisije in Odbora za UI.
Globoki ponaredki: razkritje je obvezno
Prva obveznost po 4. odstavku 50. člena Akta o UI zadeva globoke ponaredke — z UI ustvarjeno ali prirejeno slikovno, zvočno ali video vsebino, ki posnema obstoječe osebe, predmete, kraje, entitete ali dogodke in bi pri osebi lažno vzbudila vtis pristnosti ali resničnosti.
Za opredelitev vsebine kot globokega ponaredka morajo biti hkrati izpolnjena štiri merila: vsebina mora biti zaznavno podobna obstoječemu subjektu, ta subjekt mora biti resničen oziroma verodostojno obstoječ (obstaja ali je verjetno, da bi lahko obstajal), posnemati mora obstoječo osebo, predmet, kraj, entiteto ali dogodek, vsebina pa se mora uporabniku zdeti lažno pristna ali resnična. Bistveno je, da ocena ni odvisna od namena uvajalca — ključna je objektivna zmožnost vsebine, da zavede. Oceno opravi uvajalec sam za vsak primer posebej. Pri tem mora posebej upoštevati vpliv na ranljivo občinstvo: otroke, starejše in osebe z nižjo digitalno pismenostjo, za katere je tveganje zavajanja večje.
Da bi vsebina spadala pod to opredelitev, mora nastati v poklicnem kontekstu. Zasebna, neprofesionalna raba sistema UI je iz področja uporabe izvzeta, prav tako kot izjema velja vsebina, ki je zakonsko dovoljena za namene odkrivanja, preprečevanja, preiskovanja ali pregona kaznivih dejanj.
Uvajalci morajo umetni izvor vsebine jasno in razpoznavno razkriti izpostavljenim osebam z vidno ali slušno oznako. Evropska komisija je v ta namen razvila prostodostopne ikone EU za označevanje vsebin, ustvarjene ali prirejene z UI — »AI GENERATED« za v celoti z UI ustvarjeno vsebino in »AI MODIFIED« za prirejeno vsebino. Uvajalci, ki morajo pri komuniciranju s strankami spoštovati Zakon o javni rabi slovenščine oziroma Zakon o varstvu potrošnikov, bodo morali ustreznost jezikovne različice ikone (slovenske ikone) urediti sami, saj uradne slovenske različice oznak Evropska komisija ni objavila. Uvajalci, ki bodo prevedli ali ustvarili svoje ikone, morajo upoštevati tudi pravila glede ustrezne velikosti črk, postavitve besedila, velikosti, postavitve in kontrasta same oznake ter druge zahteve, ki jih opredeljuje Kodeks ravnanja.
Za vsebino, ki je del očitno umetniškega, ustvarjalnega, satiričnega ali fiktivnega dela, velja omiljena oblika obveznosti: razkritje je kljub temu obvezno, a ga je mogoče izvesti na način, ki ne ovira doživljanja samega dela. Kategorije tovrstnih del se razlaga ozko (tako denimo vsebine z informativnim ali komercialnim značajem, kot so oglasi, ni mogoče uvrstiti med te izjeme).
Z UI ustvarjeno ali prirejeno besedilo v javnem interesu
Druga obveznost zadeva objavljeno besedilo, ki je z UI ustvarjeno ali prirejeno in namenjeno obveščanju javnosti o zadevah javnega interesa. Obveznost nastane, kadar so hkrati izpolnjeni trije pogoji:
besedilo mora biti objavljeno — dostopno nedoločenemu, razmeroma velikemu krogu nepovezanih bralcev. Zasebna korespondenca, interna korporativna sporočila in vsebina v zaprtih skupinah torej ne sprožijo obveznosti;
besedilo mora biti namenjeno obveščanju javnosti, torej sporočanju znanja, mnenj ali dejstev. Gole oglaševalske fraze ali dekorativno besedilo brez vsebinskega sporočila pod ta pogoj ne sodijo;
besedilo mora obravnavati zadeve javnega interesa — področja, ki zadevajo družbo v celoti in si zaslužijo javno razpravo: politika, demokratični procesi, javna uprava, pravosodje, javna varnost, javno zdravje, varstvo okolja in potrošnikov, gospodarski in kulturni razvoj. Nabor ni dokončen in se lahko s časom spreminja.
Kadar so vsi trije pogoji izpolnjeni, mora uvajalec sistema UI o umetnem izvoru besedila jasno in razpoznavno obvestiti bralce — z vidno oznako, izjavo (»disclaimerjem«) ali enakovredno metodo, ki se lahko zazna brez posebnih tehničnih pripomočkov.
Praktična izjema od obveznosti velja, kadar sta izpolnjena oba od naslednjih pogojev:
besedilo je predmet vsebinske človeške recenzije ali uredniškega nadzora (z vključenim preverjanjem dejstev) in hkrati
za njegovo objavo pravna ali fizična oseba nosi uredniško odgovornost (tudi z objavo javno dostopnih kontaktnih podatkov te osebe).
Zgolj slovnični ali pravopisni pregled besedil ne zadostuje, prav tako ne goli obstoj uredniške politike brez dejanske izvedbe. Pomembno je tudi zaporedje: kadar sistem UI »poseže« v besedilo po tem, ko je bila uredniška odobritev že podana, se izjema razveljavi.
Vloga kodeksa ravnanja
Uvajalci, ki pristopijo h Kodeksu ravnanja o preglednosti vsebine, ustvarjene z UI, katerega ustreznost je bila potrjena po 7. odstavku 50. člena Akta o UI, uveljavljajo domnevo skladnosti z zahtevami preglednosti. Kodeks določa natančne specifikacije za obliko in namestitev ikone glede na vrsto vsebine ter zahteve za dostopnost v skladu s standardi. Uvajalci, ki se kodeksu niso pridružili, morajo skladnost dokazovati neodvisno in na drug ustrezen način.
