Sodišče EU odločilo, da ničelna tarifa ni absolutno prepovedana

Sodišče EU je v nedavno izdani sodbi v združenih zadevah C-807/18 in C-39/19 podalo razlago 3.člena  Uredbe (EU) 2015/2120 o dostopu do odprtega interneta, v kateri je zavzelo stališče glede ponujanja storitev z ničelno tarifo (ang. zero-rating). Ker se v javnosti pojavljajo zavajajoče interpretacije odločitve, je agencija pripravila pojasnilo.

V navedeni sodbi je sodišče povedalo, da so dovoljeni sporazumi o ničelnih tarifah pod pogojem, da po porabi zakupljenih količin ne pride do (tehničnega) razlikovanja prometa med aplikacijami, ki so brezplačne, od tistih, ki so plačljive oz. so del zakupljenih količin. S citirano sodbo sodišče tako ničelne tarife ni absolutno prepovedalo, prepovedalo je le različno obravnavo podatkovnega prometa po izrabi zakupljene količine podatkov.

Takšna odločitev je tudi povsem skladna s stališčem, ki ga agencija zastopa že ves čas. Če torej operater po izrabi zakupljenih količin uporabniku zablokira ali upočasni delovanje storitev, mora to veljati za celoten podatkovni promet, torej tudi za tistega, ki ga generirajo aplikacije z ničelno tarifo. Zato agencija na podlagi te sodbe svoje dosedanje prakse glede ničelne tarife ne bo spreminjala, saj ta od nje ne odstopa.

Predhodno vprašanje v navedeni zadevi je sicer postavilo madžarsko sodišče, vprašanje pa se je nanašalo na ponujanje storitev z ničelno tarifo, ki jih je svojim uporabnikom ponujal operater Telenor Magyaroszag. Storitvi navedenega operaterja (konkretno je šlo za storitev »MyChat« in »My Music«) sta bili zasnovani tako, da se podatkovni promet, ki so ga uporabniki generirali preko teh dveh storitev, ni odšteval od mesečne zakupljene količine. Če je uporabnik svojo zakupljeno mesečno količino podatkov porabil, je ti dve aplikaciji lahko še naprej nemoteno uporabljal, ostalih aplikacij pa ne (oziroma so mu te delovale počasneje).

Sodišče EU je na zastavljeno vprašanje odgovorilo, da prakse operaterjev, ki končnim uporabnikom na podlagi sklenjenega sporazuma omogočajo brezplačno in neomejeno uporabo posameznih aplikacij tudi po porabi zakupljenih količin (medtem ko se za vse preostale razpoložljive aplikacije in storitve uporabijo ukrepi onemogočanja ali upočasnjevanja prometa) niso dovoljene. Tovrstno poslovno prakso je sodišče ocenilo kot diskriminatorno, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer (1) če ti paketi, sporazumi in ukrepi onemogočanja ali upočasnjevanja omejujejo uveljavljanje pravic končnih uporabnikov, kar se presoja v vsakokratnem primeru posebej, oziroma (2) če navedeni ukrepi onemogočanja ali upočasnjevanja temeljijo na poslovnih razlogih. V slednjem primeru analize učinkov na trg (tj. ali prihaja s tem do omejevanja uveljavljanja pravic uporabnikov) ni treba opraviti.

Sodba sodišča  v ničemer ne vpliva na ostale (sicer že po uredbi dovoljene) oblike upravljanja prometa, kot jih Uredba določa v 3. odstavku 3. člena. Te so še vedno dovoljene, če so izpolnjeni predpisani pogoji.  

Za slepe in slabovidne(CTRL+F2)
barva kontrasta
velikost besedila
označitev vsebine
povečava